Mrs. Erika Fürst
Erika Fürst, ki danes živi v Murski Soboti, je med pregonom Judov v drugi svetovni vojni izgubila večino članov svoje družine.
Na fotografiji so Erikini stari starši – Leopold in Regina Hiršl, mama Terezija (por. Fürst), tete Irena, Ilona, Micka, Jolanda in Renata in strici Nikolaj, Ladislav in Mirko.
Tudi sama je bila, komaj trinajstletna deklica, leta 1944 skupaj z mamo in starejšo sestro deportirana v Auschwitz.
Ko so leta 1941 oblast v Prekmurju prevzeli Madžari, je desetletna Erika obiskovala osnovno šolo. Vse do leta 1943 se je počutila kot navadna deklica, ki se ni po ničemer razlikovala od svojih sošolcev. Po letu 1943 pa se je nejno življenje in življenje njene družine začelo spreminjati. Tako kot Judje v Nemčiji in drugih evropskih državah, so si morali tudi oni pripeti rumene judovske zvezde:
Otroci smo hodili v šolo vse do mislim jeseni 1943, ko smo mogli začeti nositi davidove zvezde. Tako smo bili prepoznavni, da smo bili Judje. Marsikatera sošolka, prijateljica se več ni hotela z mano pojaviti na cesti, ker sem morala imeti na plašču zvezdo. Lahko rečem, da slovenski otroci se niso sramovali iti z mano po cesti … No, potem se je dostikrat zgodilo, da smo iz šole morali iti prej domov ker so bili bombni napadi.
Eriko in druge preživele so odpeljali v ženski lager A in jih namestili v barake. Tukaj so začutili kaj jih čaka. Erika je bila lačna, žejna, prestrašena in premražena. Zelo je trpela. Dobila je le nekaj hrane, košček kruha in nekaj juhe na kovinskem krožniku.
Čez dan je skrbi, ki so jo pestile ponoči, zamenjalo suženjsko delo:
Opravljali smo težko delo. Opeko, ki so nam jo naložili na roke, smo morale prenašati kilometre daleč. Še zdaj stoji tista cesta, ki so jo gradili, [moški] cesta iz tiste opeke v Auschwitzu
Kljub temu, da so bili Nemci januarja 1945 že precej zbegani, jih to ni odvrnilo od priprav na tako imenovani »Todesmarsch«, pohod smrti. Erika se je v zadnjem trenutku odločila, da se mu bo izognila, da ne bo zapustila sestre in matere. Skočila je v sneg in se skrivala, dokler ostali taboriščniki niso odšli. Na obeh straneh so jih spremljali tudi oboroženi vojaki s psmi:
Tam sem […] počakala [in nato] odšla v tisto barako, kjer je bila mama, in se skrila pod njeno ležišče. Nemci so se vračali in z ležišč dobesedno vlekli ujetnice in jih ustrelili...
Medtem je Erika skrbela za svojo mamo in sestro. Hudo oslabeli in bolni je po odhodu Nemcev in pred prihodom ruskih osvoboditeljev pri življenju ohranila tako, da je po zapuščenem taborišču iskala hrano in oblačila:
[S]estra in mama nista bile pokretne […]. Sama sem hodila s taboriščniki po skladiščih [in ugotavljala], če so Nemci pustili kakšno hrano. […] Po vodo smo hodili v bazen, […] kjer so se Nemci poleti kopali […] v enem od skladišč [pa] sem našla […] moko, jo dala v ruto in iz te moke sem potem kuhala žgance. […] V drugem skladišču sem […] še našla [konzervo] zelja. Bila je tako velika, [da] je nisem mogla dvignit in zato sem [jo] kotalila […] do naše barake.
Po vrnitvi domov so Erika, njena mama in sestra poskusile zaživeti kolikor toliko normalno življenje. S sestro sta šli že konec maja v šolo in opravili nostrifikacijske izpite: najprej sta imeli tečaje, potem izpite.
