Nikolaj Hiršl
Nikolaj je bil četrti otrok Leopolda in Regine Hiršl in eden treh Hiršlovih otrok, ki so preživeli holokavst. Po očetovi smrti vrnil iz Grubišnega Polja na Hrvaškem, kjer se je pri sorodnikih izučil za trgovca, je mami pomagal pri vodenju domače trgovine. Podobno kot druge vrstnike so ga 1943 rekrutirali in ga podobno kot njegovo generacijo judovskih fantov, namesto na fronto poslali na prislilno delo.
Za razliko od večine je vojno preživel in se vrnil v Mursko Soboto, kjer je zvedel, da sta bili žena Rozalija in hčerka Judita ubiti prvi dan po prihodu v Auschwitz. Kasneje se je še enkrat poročil in do smrti živel v Murski Soboti.
S svojo usodo predstavja enega zelo redkih preživelih vojakov, ki so jih poslali neposredno v delovna taborišča. Judovski fantje iz generacij pred njim so v delovna taborišča prišli s fronte, nekaj pa so jih poslali neposredno v Auschwitz, kjer so končali v krematorijih. Usoda slednjih je eden najbolj zanesljivih pokazateljev nemške sistematičnosti pri uničevanju judovskih skupnosti. Še več, primeri pobojev te skupine Judov še najbolj zgovorno pričajo o sprevrženosti genocida. Tudi zato smo se na tem mestu odločili za citat iz knjige Die Todesfabrik, v kateri sta češka taboriščnika in preživela iz Auschwitza, Erich Kulka in Ota Kraus, dobrih deset let po vojni opisala, kako so poleti 1944 z zvijačo pobili večjo skupino judovskih madžarskih vojakov, torej tistih, ki so se skoraj tri leta skupaj z Nemci v Wermachtu borili na Vzhodni fronti, po puču v Budimpešti pa jih je Eichaman določil za uničenje ne glede na to, da jim je minula madžarska vlada zagotavljala poseben status.
Nezaupljive in zato precej nemirne, je nagovoril nemški oficir in pri tem apeliral predvsem na njihovo vojaško čast in disciplino. Avtorja knjige Die Todesfarbrik sta nagovor takole rekonstruirala:
»Na vas se obračam kot na pripadenike zavezniškega naroda, ki se z ramo ob rami bori z nami. Vem, da vam je hudo, ker ste se znašli v delovnem taborišču, toda fronta je tudi tukaj, zato ste tudi tukaj naši zavezniki. V skladu s tem vas bomo v taborišču tudi obravnavali. Ker je iz vaše domovine na delo prišlo na desetisoče ljudi v vojnih razmerah, vsem ne moremo zagotoviti ločene kopeli in dezinfekcije. Zato morate vsi prispevati minimalno žrtev in se zadovoljiti s skupninskim kopanjem in dezinfekcijo. Zanašam se na vaše razumevanje in na vašo disciplino ...
Prosim, da tisti, ki razumete nemško prevedete moje besede.«
Na to se je odzval eden madžarskih oficirjev in svoje sonarodnjake nagovoril naj pokažejo, da »se na znajo samo hrabro boriti, temveč, da so se brez zadržkov pripravljeni prilagoditi vsaki situaciji. Prosim za popolno tišino in zato, da se v prostoru za dezinfekcijo čim bolj stisnete in s tem omogočite, da vanj pridemo vsi.«
Po mnenju očividca, Filipa Müllerja, ki je v krematoriju delal kot kurjač, in je avtorejma Todesfabrik o tem poročal še isti večer, so se govoru svojega oficirja nekateri vojaki odzvali celo s ploskanjem ... in nekaj minut kasneje svoja življenja končali kot »skrajno disciplinirana trupla.«